Konkretno in neposredno

Depresija je naučena nemoč

Depresija je naučena nemoč

Po letih prikazovanja črne sedanjosti in še bolj črne prihodnosti so ljudje utrujeni. Počasi se učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva. Da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo.

Zaradi vsega postajajo vse bolj pasivni, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča le izgorelost in nič drugega. Tako kronično brezposelni in velika večina nesrečno zaposlenih se ves čas učijo nemoči.

Nemoč počasi tako ponotranjijo in tragika tega se pokaže na način, da kar ostajajo nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Tako občutki nemoči v ljudeh kar vztrajajo in posledično pogosto prerastejo v depresijo.

Ko se pojavi depresija se vse več ljudi sprašuje kje naj poiščejo pomoč.

Pomoč v primeru depresije je najučinkovitejša tam, kjer terapevti pomagajo posameznika učiti učinkovitih vedenj v zahtevnih okoliščinah. Ne gre za to, da bi posameznik moral spoznati, katera travma, v katerem delu otroštva, s katerim roditeljem je ključna, da je nasedel zvijačam potrošniške družbe in postal lutka v kolesju korporativnih kreatorjev lepšega sveta, v katerem bo vse dobro, lepo in prav, če boste kupili to in ono.

Gre za to, da se posameznik nauči novih načinov vedenja, s katerim je kos tudi problemom in zahtevnejšim okoliščinam.

Toda žal je na tem mestu nujno priznati, da je tudi v zdravstvo vdrla potrošniška logika kot v katerokoli drugo dejavnost. Industrijska obravnava pacientov pa je pustila strašljive posledice. Razen na intenzivni negi so norme tiste, ki določajo količino pozornosti, namenjene pacientu, in ne njegova dejanska potreba.

Antidepresivi so zame, psihologa, načeloma sprejemljivi kot opora pri blaženju akutnih zahtevnih težav in kot pomoč za začetek resne psihoterapije. Nikakor pa niso orodje, s katerim posameznika dolgoročno lažno slepimo, da se je tudi v položaju, v katerem se je znašel, mogoče udobno počutiti.

Slabo razpoloženje, brezvoljnost, apatija, žalost in podobna neprijetna čustva nam omogočajo, da se zavemo, da nekatere okoliščine, v katerih bivamo, ali neko naše vedenje ne omogoča učinkovitega zadovoljevanja potreb.

Če teh čustev ne čutimo, se odmaknemo od zavedanja, da bi morda morali kaj početi drugače. Živimo na isti način, ki je depresivna občutja povzročil, goltamo tablete in čakamo, kdaj se bo kdo drug spremenil, da nam bo lažje.

Da bi se spremenili sami, pa tako ali tako nimamo moči, volje ali energije.

Ključ za rešitev iz depresije pa je moč najti v največji meri le v samem sebi.