Konkretno in neposredno

Ko postane ljubezen bolezen

Ko postane ljubezen bolezen

Da bi razumeli bolezen zasvojenost z odnosi oziroma z »ljubeznijo«, moramo začeti prav na začetku in se vprašati, kaj je vendar to, čemur rečemo ljubezen. Prav gotovo vsakdo misli, da ve, kaj naj bi to bilo, saj je ljubezen univerzalna človeška izkušnja. Če pa definicije in razlage primerjamo med seboj, bomo presenečeni ugotovili, da so močno obarvane z individualnimi življenjskimi izkušnjami – tako da je v resnici toliko definicij, kolikor je ljudi. In vsak je prepričan, da je njegova edina prava.

Čeprav gre za univerzalno človeško iskanje, pa o tem, kaj sami mislimo, da ljubezen je, le presenetljivo redko spregovorimo z drugimi. Samoumevno se nam zdi, da naj bi drugi čutili enako. Šele takrat ko v ljubezenskem odnosu naletimo na nesporazume in se začnemo prepirati, presenečeno ugotovimo, da si druga stran predstavlja odnos povsem drugače. Seveda: narobe, o tem ni dvoma! Predvidevamo, da je s tem, ko se je odločil za zvezo z nami, partner že samoumevno uskladil svoja pričakovanja z našimi. Seveda se v resnici pokaže, da ni tako. Zdi se, da smo se zmotili in izbrali napačnega partnerja. Vendar se šele tedaj začnejo prava »mirovna pogajanja«, in če se partnerjema uspe dogovoriti za vsaj za silo usklajeno definicijo ljubezni, se odnos lahko končno postavi na trdne temelje.

Ko govorimo o ljubezni, imamo v mislih zaljubljenost, navezanost, poželenje, seks, partnerstvo, zakon, prijateljstvo, starševsko ljubezen, celo odnos do boga ali transcendentnega. Pa ima zadeva tudi temno plat: v imenu ljubezni se vara, ubija, zapušča otroke, upravičuje ljubosumje, posesivnost in nasilje v družini. Nekateri ljudje so v imenu ljubezni samouničevalni in se podajajo v skrajno nevarne podvige »reševanja«. In vsi ti menijo, da ljubijo. Za 86 odstotkov ljudi je zaljubljenost razlog za poroko.

V medicini se besede ljubezen izogibamo kot hudič križa. Čeprav gre za legitimno stremljenje slehernega človeka, da bi ga nekdo ljubil, je beseda menda neznanstvena. Celo psihiatrija in psihologija, vedi, ki se ukvarjata s človeškim doživljanjem, se besedi ljubezen raje izogneta. Govorita o navezanosti, se pravi odnosu ene osebe do druge, pri čemer drugo osebo kot bitje nekako odmislita. Včasih ji celo rečeta »objekt ljubezni«, kot da je stvar, ki pri tem nima besede. Ali pa govorita o transferju, kar je strokovni izraz za pojav, da včasih čutimo do terapevta podobne občutke in čustva, kot smo jih čutili do staršev. To, kar čuti terapevt, je kontratransfer. Če bi priznal, da čuti do klienta ljubezen, bi v nekaterih šolah psihoterapije pomenilo, da mora takoj prenehati biti njegov terapevt, saj gre za neprimerno čustvo. Po drugi strani pa terapevt, ki mu za klienta ni mar, lahko zgolj škoduje.

Ljubezen se v medicini in psihologiji še najpogosteje obravnava kot nekakšen sramežljiv in ne povsem nujen privesek seksualnega nagona. Ljudje naj bi imeli seksualni nagon, ki nas žene, da se spolno združujemo in dobimo potomce. Ljubezen in orgazem naj bi bila nekakšna skrita nagrada narave za to, da se potrudimo predati svoje gene v naslednjo generacijo. Seks brez namena spočeti potomca naj bi bil nekako drugorazreden, skoraj napaka narave, ampak kaj hočemo, naravnim nagonom se pač ne moremo upreti. Seks brez ljubezni – nekaj podobnega. Ljubezen brez seksa – no, to pa je treba zdraviti, ker naj bi zdrava odrasla oseba vedno in povsod čutila seksualno željo in bila pripravljena potešiti nagone.

Zmešnjava na celi črti, ki jo od dezinformacij in hormonov zmedeni najstniki seštejejo nekako takole: »Seks je nekaj umazanega, kar počneš z nekom, ki ga imaš rad!«

Zdi se, kot da smo se tako močno poistovetili z mislijo, da smo sami sebi namen in da moramo biti čustveno obvladani in »kul«, da nas je sram priznati, da potrebujemo ljubezen in da smo popolni šele v odnosu z drugimi. Bojimo in sramujemo se ranljivosti, ki pride s predajo nekomu drugemu in z možnostjo, da nas izbrana oseba zavrne. In vendar se velika večina svetovne literature, filmske umetnosti in glasbe vrti skoraj izključno okoli fenomena zaljubljenosti in ljubezni. Morda pa ravno zato!

Ljubezen nam je pomembna.


In kaj ima ljubezen opraviti z zasvojenostjo? Prav vse! Tako kot vse ostalo tudi ljubezen čutimo z možgani in kaže, da so pri zasvojenosti z odnosi prizadete ravno tiste nevronske poti, ki sodelujejo pri občutenju fenomenov, ki jih uvrščamo v ljubezen. Obstajajo tri možganske poti, s katerimi čutimo različne oblike ljubezni. Že stari Grki so poznali razliko: zanje so bile možne vsaj tri oblike ljubezni.

  1. EROTIČNA ljubezen je v ožjem smislu močan gon po seksualni združitvi. Nevrotransmiterji ali možganski prenašalci impulzov pri tej obliki ljubezni so spolni hormoni, zlasti testosteron, pa tudi estrogen. Pod vplivom teh iščemo seksualne izkušnje. Če tega ne bi bilo, bi bili morda povsem zadovoljni sami s seboj in ne bi rinili v težave, ki jih prinaša zaljubljenost. Seksualno privlačnost lahko čutimo do številnih ljudi, pa ni nujno, da so nam všeč kot osebe. Gre za spontano telesno reakcijo, ki je ne moremo zavestno niti sprožiti niti ustaviti: ali se zgodi ali pa ne.
  2. ROMANTIČNA ljubezen ali zaljubljenost je povsem drugačen proces, ki izmed mnogih potencialnih ljubezenskih oziroma seksualnih partnerjev izbere enega in ga naredi v naših očeh nenadomestljivega. Narava je torej poskrbela, da iščemo »dušo dvojčico« in jo doživljamo kot izjemno in dragoceno osebo, brez katere si ne moremo zamišljati življenja. Nevrotransmiter, ki je udeležen pri doživljanju zaljubljenosti, je dobro znani zasvojenski dopamin, ki mu pomagata še adrenalin in serotonin. Visoko potenten koktajl izjemno močnih drog, ki nam ga narava nameša kot »ljubezenski napoj«. Ko se na ta način zagledamo v nekoga, hormonska bomba povzroči stanje zaljubljenosti, v katerem močno precenjujemo kvalitete in še močneje podcenjujemo hibe izbranca. Hormonsko neravnovesje v možganih traja od šest do osemnajst mesecev, potem se »začasna norost« pomiri in pred seboj zagledamo osebo v neidealizirani podobi. Ah!!!
  3. NAVEZANOST ali PARTNERSKA ljubezen je precej bolj umirjen občutek navezanosti in pripadnosti, ki se razvije po zaljubljenosti ali pa tudi brez nje. Včasih se kljub intenzivni zaljubljenosti tudi ne razvije, in ko romantika izzveni, ne vemo več, zakaj naj bi bili ravno s to osebo. Prenašalec impulzov je oksitocin, to je hormon, ki se v veliki koncentraciji sprosti v materinem telesu med porodom in dojenjem otroka in zaradi katerega doživlja mama vzneseno stanje univerzalne ljubezni in povezanosti z malim nebogljenim bitjem. Pri moškem sodeluje tudi hormon vazopresin. V partnerski ljubezni občutimo bližino in zaupanje, in s partnerjem si delimo skupne naloge, povezane s starševstvom in vzdrževanjem skupnega »gnezda«. V partnerstvu se počutimo boljše, srečnejše, bolj umirjene: medicinske raziskave so potrdile, da smo tudi telesno bolj zdravi. Kadar se v partnerstvu pojavijo motnje, doživljamo »separacijsko tesnobo« – vznemirjenost, dokler se partner ne vrne. Gre za blago odtegnitveno reakcijo.