Neodvisno omrežje je pri Ministrstvu za kulturo vpisano v razvid medijev pod zaporedno št. 2171.

© 2020 neodvisen.si

Nacionalni podporniki programa

 

ostali podporniki programa »

 

Konkretno in neposredno

Na splošno o zasvojenosti

Zasvojenost je primarna kronična bolezen možganskih nevronskih povezav za nagrajevanje, motivacijo in spomin, ki vodi do bioloških, psiholoških, družbenih in duhovnih posledic.

Zasvojena oseba ne more prosto izbirati svojega vedenja, čeprav ima zaradi tega škodljive posledice.

Namesto tega kompulzivno išče olajšanje ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj.

Za zasvojenost je značilna nesposobnost za trajno abstinenco, oslabljena sposobnost nadzora nad vedenji, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja resnih težav tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih ter disfunkcionalno čustveno odzivanje. Kot druge kronične bolezni tudi zasvojenost pogosto vključuje cikle ponovitve oziroma recidive bolezni in remisije oziroma faze abstinence.

Če se zasvojena oseba ne zdravi ali vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice ali prezgodnjo smrt.

V grobem lahko zasvojenosti delimo na kemične zasvojenosti (zasvojenosti s substancami) in ne-kemične zasvojenosti (zasvojenosti z vedenji). Pri eni osebi se lahko prepleta tudi po več zasvojenosti, tako kemičnih, kot ne-kemičnih.

Zasvojeni počno te stvari, kljub temu, da se zavedajo škode, ki nastaja kot posledica. Značilno je, da ne morejo prenehati.

Kriteriji, po katerih prepoznamo, da gre za zasvojenosti, so naslednji:

  • Pogosto ponavljanje škodljivega vedenja
  • Izguba nadzora: kljub temu, da se zasvojeni škodljivosti zaveda, vedenja ne more opustiti,
  • Mehanizmi samo-slepljenja in izguba stika z resničnostjo
  • Čustvena disregulacija: zasvojeni doživljajo ekstremne vzpone in padce razpoloženja,
  • Hlepenje, povečevanje doze, toleranca
  • Abstinenčna oziroma odtegnitvena reakcija.

Posledice zasvojenosti:

Telesne posledice zasvojenosti: Škoda je lahko telesna in je posledica strupenega delovanja droge na telo (na primer okvara organov, na katere droga deluje, organov, ki drogo ali njene presnovne produkte vsrkavajo ali izločajo). Telesna škoda je lahko tudi posledica kronične stresne situacije. Zasvojeni pogosto zbolevajo za boleznimi, povezanimi s stresom, to pa so:
- okvara prebavil (razni čiri),
- bolezni dihal, astma,
- debelost, povišan krvni pritisk,
- obolenja ščitnice,
- obolenja koronarnih žil,
- bolezni ženskih spolnih organov (kronična vnetja in rak na dojki in maternici),
- razne druge vrste raka,
- kronične degenerativne bolezni gibal,
- poškodbe in samopoškodbe,
- razni drugi, včasih prav nenavadni simptomi, za katere zdravniki ne najdejo vzroka.

Poleg telesnih bolezni pa povzroča zasvojenost tudi spremembe vedenja:

objestnost, agresivnost, nihanje razpoloženja, neupoštevanje meja drugih. Spremembe razpoloženja so lahko posledica direktnega vpliva droge na možgane, lahko pa tudi stiske, ki jo zasvojenost povzroča, saj sili zasvojenega k temu, da si vzame res zelo veliko časa in energije le zato, da si priskrbi omamno sredstvo. Zaradi tega zanemarja svoje šolske, službene ali družinske obveznosti, okvarjeni pa so tudi pomembni odnosi, predvsem tisti v družini. Zasvojeni pod vplivom omame ni čustveno dostopen, zato se ni sposoben čustveno odzivati na druge ljudi, to pa se pokaže predvsem pri vzgoji otrok in pri propadu partnerskih zvez.

Zasvojenost je kronična bolezen, ki nastane postopoma.

Kdor dlje časa zlorablja alkohol ali druga mamila oziroma postopke, ne postane nujno zasvojen: ranljivih je približno 10 odstotkov ljudi. Sprva je zloraba snovi in postopkov za omamljanje povsem zavestna in takrat ne moremo govoriti o zasvojenosti. Uporaba teh snovi in postopkov je sprva prijetna, sproži občutja ugodja, svobode, razširjene zavesti, ali pa vsaj olajšanje bolečine. To se zgodi, ker popusti nadzor centrov možganske skorje za racionalno razmišljanje nad nižjimi možganskimi centri, ki skrbijo za doživljanje ugodja in za refleksna dejanja, pomembna za preživetje. Zasvojeni začenja doživljati svojo željo po omami kot potrebo, celo življenjsko nujo, zato se želi omamiti za vsako ceno, tudi če bo zaradi tega imel neposredno škodo. O bolezni zasvojenosti lahko govorimo, ko ugotavljamo izgubo nadzora nad vedenjem klub škodljivim posledicam.

Snovi, ki na živčevje vplivajo tako, da lahko spremenijo človeško zavest, povzročajo telesno odvisnost, to pa pomeni, da se presnova v telesu prilagodi na nenehno vnašanje teh snovi. Če po nekem času – ta se s trajanjem zlorabe krajša – zasvojeni ne zaužije ali drugače ne vnese omamne snovi, doživi odtegnitveno reakcijo.

Gre za mučno telesno in duševno odzivanje, podobno počutju ob hudem stresu. Lahko je celo smrtno nevarno. Po nekaj dnevih ali tednih se telo očisti in telesna reakcija izzveni. Če bi zdravljenje zasvojenosti pomenilo le, da moramo zdržati tistih nekaj dni, da se droga izloči in se telo prilagodi, potem bi bilo zdravljenje zasvojenosti razmeroma preprosto. Zaplete se takrat, ko ljudje, ki so telesno že odrešeni odvisnosti od substance, začutijo tako močno potrebo in hlepenje po tem, da bi se spet omamili, da ne morejo vzdržati in jima podležejo, pa čeprav se popolnoma zavedajo, da s tem ogrožajo svoje življenje in srečo svojih bližnjih, in tudi če tega v resnici sploh nočejo. In prav to navidezno noro vedenje, povsem sprto z zdravo pametjo, je jedro zasvojenosti.

Sanja Rozman

Sanja Rozman

dr. med., spec., CSAT, CMAT, TAP

Je zdravnica, psihoterapevtka in avtorica sedmih knjig o nekemičnih zasvojenosti. Je strokovni vodja in psihoterapevtka v Zavodu Sprememba v srcu, kjer že 25 let izvajajo celostni program okrevanja od nekemičnih zasvojenosti. 

Število prispevkov

11