Konkretno in neposredno

Pogum za spremembe

Pogum za spremembe

Zavedanje, da ima nasilje nad otroki zelo hude posledice na to, v kakšne osebe bodo nekoč odrasli, počasi prodira v zavest javnosti.

Vse več se govori o psihičnem in telesnem nasilju ter o spolni zlorabi otrok. Ne gre za obrobne pojave, saj je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Sveta Evrope spolnemu nasilju izpostavljen eden od petih otrok.

Zganile so se ustrezne službe in nevladne organizacije, ki poskušajo osvestiti otroke in starše ter zločine preprečiti, pa tudi poskrbeti za ustrezno kaznovanje storilcev.

Še vedno pa ni sistematične akcije, da bi poskrbeli za žrtve nasilja, ki so zdaj odrasle in trpijo zaradi dolgoročnih posledic preteklih travm.

V Sloveniji naj bi bilo takih 500000(vir!). Zdravniki, psihoterapevti in psihiatri ter drugi strokovni delavci bi jim lahko pomagali, če bi se informirali o vzrokih in ne bi zdravili le simptomov.

Kronična travma zaradi fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja je tem hujša, čim mlajši je otrok, čim pogosteje se ponavlja, čim bolj disfunkcionalna je otrokova družina, še posebno pa je hudo, kadar otroka zlorabi član družine (takih je 80% spolnih zlorab).

V poskusu, da bi si olajšala trpljenje in našla smisel v nasilju, ki mu je podvržena, se žrtev zateče v vedenja, ki so sprva smiselna, kasneje pa postanejo disfunkcionalna, vendar tako utrjena, da postanejo temelj osebnosti.

Pri odraslih žrtvah opažamo:

  • Motnje spomina raznih stopenj, zaradi katerih se travmatičnih dogodkov ne spominjajo in jih vzročno ne povezujejo s sedanjimi težavami,
  • Telesne in psihosomatske simptome, za katere zdravniki na najdejo pojasnil,
  • Izredno nizek občutek lastne vrednosti in pretirano odvisnost v pristnih odnosih,
  • Pristajanje na odnose, ki so škodljivi (nasilni, izkoriščevalski, nadzorovalni),
  • Simptome posttravmatske stresne motnje (izogibalna vedenja in podoživljanje travmatičnih dogodkov, doživljanje čustev v skrajnostih in nezmožnost doživljanja zmernosti,
  • Zloraba škodljivih vedenj, ki prinesejo trenutno olajšanje (opijanje, zloraba drog, motnje hranjenja, uporništvo, promiskuitetno in tvegano vedenje, in zasvojenosti vseh vrst (kemične in nekemične),
  • Nekatere žrtve najdejo olajšanje v tem, da zlorabljajo otroke in s tem ponavljajo svojo travmo, ali pa so nasilne do sebe in poskušajo samomor.

S psihoterapijo jim lahko pomagamo premagati sram in stigmo, saj gre za normalno reakcijo na izjemno težke dogodke. Dolgoročno bi to pripeljalo do zmanjšanja nasilja v družinah in v družbi.